Zdaj govori Uroš Zupan v vlogi pesnik

»Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.«

»Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].«

»Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije.«

»Poezija je zaveznik.«

»Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.«

»Gre za poezijo, ki se poklanja tako živim kot pokojnim.«

»Pomembno je, da ima pesem neko arhitektoniko, strukturo.«

»Zupan v njej z mehko prodornostjo svojega toka dolgih, polpripovednih, slutenj polnih verzov izriše tri etape narodove zgodovine.«

»Zupan se zaveda, da je nekako relikt prejšnjih časov, in se v novem počuti izgubljenega.«

»Pesem mora imeti svoj čas in bralec svoj trenutek, da jo sprejme, prepozna v njej sebe in svoje izkušnje.«

»Da podaljša bivanje ob svojih bližnjih, kajti misel, da jih ne bo več videl, je neznosna.«

»ubeseduje doživljanje spominov in dogodkov«

»Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.«

»In včasih počivaš v senci, pod drevesom, obdana s svetom, ki je samo zate (in mogoče tudi malo zame) popolnoma negiben.«

»Če so kje nebesa, potem so verjetno takšna: sredina junija, večer, samoten človek, za neskončen hip pomirjen sam s sabo in s svetom.«

»Si kot bitje, ki je končno našlo svoj element in se zlilo z njim. In tako mine popoldne. Mine visoko poletje. In mine življenje.«

»Zdaj je čas sestavljen iz samih pospeškov in podvržen nenehnemu krčenju in ne vem, koliko mi ga še ostaja.«

»Vsi detektivi skritih pomenov hirajo na soncu.«

»Nobenih ambicij nimam. Nobenega sovraštva ne čutim, nobene bolečine, nobenega strahu pred tistim, kar prihaja.«